Kratka zgodovina

Leta 1998 ustanovljeno Občino Šempeter - Vrtojba sestavljata dva kraja, Šempeter pri Gorici in Vrtojba. Naravne danosti skupaj z milim mediteranskim podnebjem omogočajo ugodne pogoje za naselitev, ki je izpričana že daleč v preteklosti.

Šempeter pri Gorici

Ozemlje današnje občine je bilo strateško izredno pomembno in najverjetneje naseljeno že v zgodnji antiki, o čemer pričajo arheološki ostanki (temelji starih hiš in zidov), ki so jih v sredi 19. stoletja izkopali na Markovem hribu nad Šempetrom. Območje sedanjega Šempetra pri Gorici je bilo zanesljivo poseljeno že od 12. stoletja pr. Kr.

To dokazuje depojska najdba za zahodni strani hriba sv. Marka. Tam so leta 1867 našli dve kamniti urni in zakladne najdbe s štiristo bronastimi predmeti, med njimi: kačaste in certoške fibule, igle, zapestnice, sekire, osti sulic. Zato domnevajo, da je stala tu prazgodovinska topilnica, kar naj bi dokazovale predvsem taljenju namenjene bakrene ploščice. Najdba je iz starejše železne dobe. Nekaj predmetov iz večinoma razgubljenega depoja hrani Museo civico v Gorici, dvoje pa Naravoslovni muzej Dunaj pod inv. 4293 - 4294.

V rimskih časih naj bi tu stalo naselje Torgium, ki pa naj bi bilo okoli leta 100 uničeno. V antiki je južno od obeh današnjih krajev vodila t. i. “rimska pot”, ki je povezovala Oglej in Emono, današnjo Ljubljano. Za časa Frankovske države je to območje spadalo v Furlansko marko. V cerkvenem oziru pa je bilo to območje v domeni oglejskega patriarha, ki je skrbel tudi za pokristjanjevanje.

V politično-upravnem smislu je šempetrska usoda tesno povezana z goriškimi grofi, ki so v tem delu cesarstva utrdili svojo pozicijo in postali glavni konkurent oglejskemu patriarhu, v tistem času tudi posvetnemu vladarju v Furlaniji. Kot odvetnik (zaščitnik) oglejske Cerkve je ta nemško govoreča visokoplemiška rodbina, ki je – kakor mnoge druge – prek zapletenih rodbinskih povezav prišla s severa, kopičila svojo politično moč do te mere, da se je sčasoma znotraj Furlanije oblikovala posebna dežela Goriška. Obrise kasnejše dežele lahko zaslutimo že pred prisotnostjo goriških grofov. Leta 1001 je namreč cesar Oton III. podelil zemljo med Sočo, Trnovsko planoto, Ortaono (Vrtovin) in reko Vipavo oglejskemu patriarhu Ivanu in furlanskemu grofu Werihenu, vsakemu polovico. Šempeter se nahaja znotraj tega teritorialnega štirikotnika, kar je pomembno vplivalo na razvoj kraja.

Prva omemba imena Šempeter ('de sancto Petro') sega v leta okoli 1200 in jo najdemo v seznamu posesti Goriških grofov. Ime kraja priča o tem, da je bila soseska že dovolj izoblikovana in velika, da je imela svojo cerkev posvečeno sv. Petru. V srednjem veku pa je Šempeter dobil še pridevnik prope Goritiam (pri Gorici).

Kraj je imel že zgodaj velik pomen. Zagotovo je bila tu že leta 1425 župnija, takrat so namreč začeli zidati novo cerkev. Šempeter je bil vseskozi tipično naselje v bližini večjega mesta, zato je bila njegova tako verska kot ekonomska in socialna podoba v najtesnejši zvezi z mestom ter njegovimi potrebami. Izseljevanja, ki je bilo značilno za bližnje vasi, kraj ni poznal.

Figuralni kapiteli, ki morda
izhajajo iz poznogotske
šempetrske cerkve.

Glavni zemljiški posestniki v Šempetru so bili grofje Coronini von Cronberg. Šempetrska veja te slavne goriške rodbine je obsežne posesti pridobila sredi 18. stoletja ob ženitvi Ivana Krstnika Coroninija z Magdaleno de Simonetti. Rodbina Coronini je zaslovela z Janezom Krstnikom Coroninijem (1794-1880), ki je opravljal pomembne vojaške in upravne funkcije v Habsburški monarhiji in bil od 1836 do 1848 vzgojitelj prestolonaslednika in poznejšega cesarja Franca Jožefa. Po upokojitvi pa se je naselil v Šempetru.

Razglednica Šempetra s pogledom na trg s cerkvijo in kapelo Božjega groba v 19. stol.

Maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji in že naslednji dan se je na bližnjem območju odprla soška fronta. Šempeter je postal njeno neposredno zaledje. Prve granate so na kraj in bližnjo okolico začele padati julija leta 1916, v 6. soški ofenzivi pa se je znašel na sami bojni črti, zato so morali prebivalci v begunstvo. Italijani so zavzeli naselje, a dlje od železniške proge oziroma obronkov Sv. Marka niso prodrli. Ker se je Šempeter znašel v navzkrižnem ognju sovražnih artilerij, je bil do tal porušen. Vojna je pustila strahovito opustošenje. Takoj po vojni pa se je začela vsesplošna obnova.








Letalski posnetek Šempetra pri Gorici leta 1930. (vir: www.asso4stormo.it)

Tudi med drugo svetovno vojno Šempetru ni bilo prizaneseno, saj je jeseni leta 1943 tu tekla goriška fronta. Pomen Šempetra pri Gorici se je utrdil predvsem po drugi svetovni vojni, saj Nova Gorica še ni obstajala. Tako je v času dvajsetih let Šempeter imel upravne, gospodarske, izobraževalne in druge mestne funkcije, ki jih je zaradi na novo nastale meje prejel od Gorice, kasneje pa je te funkcije postopoma prepustil Novi Gorici. Po letu 1947 je v Šempetru prišlo tudi do drugih velikih sprememb. Začel se je proces deagrarizacije in razvoj industrije, kar se še nadaljuje.

Vrtojba

Tudi območje današnje Vrtojbe poseljeno že v antiki. V seznamu goriških grofov so poleg posesti v Šempetru omenjene tudi grofove posesti na Lavžniku (In Lonsinc) in v Vrtojbi (De Toyva superiori in inferiori Toyfa). Okrog leta 1350 se vas Vrtojba omenja v urbarjih goriških grofov kot Vertoib. V tistem času je bila danes enotna vas razdeljena na dva samostojna dela, na Gornjo in Dolnjo Vrtojbo, ki sta se združila v enotno vas šele po prvi svetovni vojni.

V srednjem veku sta obe Vrtojbi delili usodo Šempetra, saj sta bili z njim najtesneje tudi cerkveno povezani. Dne 28. aprila 1001 je nemški cesar Oton III. tudi posvetno oblast na ozemlju med Sočo in Vipavo razdelil med Oglej ter furlanskega mejnega grofa. V tej listini se sicer Vrtojba izrecno ne omenja. Nadaljnja zgodovina vasi, vsaj od leta 1425 naprej, je tesno povezana z razvojem velike šempetrske župnije, pod katero je v tistem času spadalo kar 7 vasi ali podružnic. V Goriškem deželno-knežjem urbarju iz leta 1507, ki ga hrani Državni arhiv v Gorici (Italija), se prvič pisno omenjajo tudi nekateri še danes znani vaški toponimi (Komančelo, Smete).

V času turških osvajanj v 15. in 16. stoletju se je veliko begunskih – uskoških – družin naselilo na Vrtojbenskem polju, tako da je Vrtojba postala najbolj 'južnjaška' vas na Goriškem. Leta 1866 sta se obe Vrtojbi osamosvojili iz tedanje občine Šempeter in ustanovili samostojno občino Vrtojba, kamor je spadala še Bukovica.

V obdobju narodnega prebujanja med Slovenci tudi Vrtojbenci niso stali ob strani, saj so v začetku leta 1868 v Dolnji Vrtojbi ustanovili čitalnico, ki je postala glavna gonilka narodnega in kulturnega razvoja. Bila je ustanovljena med prvimi na Goriškem. Tudi Vrtojbenci so začutili potrebo po kulturnem udejstvovanju in narodni uveljavitvi, saj so hoteli dati pravo veljavo slovenskemu jeziku. Zbirali so se v društveni sobi, kjer so brali oziroma čitali razne slovenske knjige, časopise in revije, na katere je bila čitalnica naročena.

V drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja se je med Vrtojbenci uveljavilo pridelovanje krompirja, zgodnje zelenjave in sajenje murv za gojenje sviloprejk, potrebnih za pridobivanje svile.

Jožžica Cijan iz Vrtojbe prebira svilene
zapredke. Svilogojstvo se je nadaljevalo
tudi v petdeseta leta 20. stol.

(Fotografije: Bogdan Macarol, arhiv Inštituta za slovensko narodopisje v Novi Gorici)

Število prebivalstva je pričelo naraščati, ljudje so si gmotno precej opomogli. Vrtojbensko polje je postalo pravi vrt mesta Gorica in je poneslo slavo s pridelavo zgodnje zelenjave širom po monarhiji. Celo na cesarskem Dunaju so povpraševali po mladem krompirju iz Vrtojbe.

Podobno kot Šempeter je tudi Vrtojba doživela svojo hudo uro med 1. svetovno vojno. Dolga vas je bila v celoti porušena. Po vojni je naše kraje na podlagi Londonskega sporazuma zasedla Italija, ime vasi so spremenili in dopolnili v Vertoiba in Campisanti, prav zaradi žalostnih dogodkov med vojno.


Vrtojba - bojno polje (Foto: Arhiv Simona Kovačiča)

Po vojni so vas obnovili, namesto dveh cerkva pa so zgradili eno samo – cerkev Sv. Srca Jezusovega, ki je odigrala pomembno vlogo pri povezovanju nekdaj ločenih vasi. Cerkveno-upravno je bila tesno povezana s šempetrsko župnijo. Šele leta 1832 je bila ustanovljena kaplanija z lastnim duhovnikom v okviru župnije Šempeter, 1846 pa vikariat. Župnija je postala let 1935.

Leta 1928 so ukinili občinsko samostojnost in Vrtojbo priključili občini Gorica. To so bili težki časi narodnega zatiranja in fašistične vladavine. Tudi v 2. svetovni vojni je vas plačala svoj krvavi davek.

Po koncu 2. svetovne vojne je Vrtojbo zasedla angloameriška vojska in jo podredila Zavezniški vojaški upravi tedanje cone A. Starejši Vrtojbenci se tega spominjajo kot obdobja relativnega blagostanja in napredka ter bivanja ameriških in britanskih vojaških enot v vasi. Vrtojbenci so si zlasti zapomnili indijske kolonialne čete z visokimi turbani na glavah. Po pariški mirovni pogodbi in prihodu jugoslovanske vojske sredi septembra 1947 je vas prišla v okvir Jugoslavije. S tem je bila Vrtojba odrezana od stoletnega naravnega, gospodarskega in političnega centra – mesta Gorica. Do začetka 60. let je to vlogo spet prevzel Šempeter, nato so Vrtojbo vključili v občino Nova Gorica. Bila so leta hitre preobrazbe in spreminjanja vaške podobe.

Kljub hitremu razvoju in poskusu vključitve v (novo)goriški mestni okoliš je Vrtojba ostala velika vas, ki se tako kot Šempeter zaveda svoje lastne preteklosti.

Šempeter pri Gorici

Vrtojba

Danes

Leta 1998 pa so se prebivalci odločili za samostojno pot ter tako prek svojih izvoljenih predstavnikov prevzeli odgovornost in skrb za razvoj območja kjer živijo. Danes se Šempeter pri Gorici in Vrtojba razvijata v sodobno gospodarsko in trgovsko središče.