Kulturne znamenitosti

V Vrtojbi si je vredno ogledati med obema vojnama zgrajeno cerkev sv. Srca Jezusovega.

Na območju Vrtojbe so bile nekdaj štiri cerkvene stavbe: cerkvi sv. Janeza Krstnika in sv. Pavla v Dolnji Vrtojbi ter cerkvi sv. Otona in sv. Jožefa v Gornji Vrtojbi. Vse cerkve razen cerkve sv. Otona, ki je bila opuščena po 1785, so bile porušene med prvo svetovno vojno. Med 1924 in 1925 so sredi Vrtojbe postavil skupno cerkev Srca Jezusovega, ki je bila po načrtih A. Radoviča in pod nadzorstvom Maksa Fabianija (1865–1962) zgrajena v neoromanskem slogu. Cerkev je 13. decembra 1925 posvetil goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej, zvonik oglejskega tipa pa je bil dograjen leto kasneje. 1983 je bil prizidek na severni strani prezbiterija spremenjen v kapelo sv. Janeza Krstnika.

Nova cerkev je odigrala pomembno vlogo pri povezovanju nekdaj ločenih vasi (Spodnje in Zgornje Vrtojbe). Vrtojba je postala župnija šele leta 1935, čeprav je večjo samostojnost na duhovnem področju pridobila že leta 1832, ko je postala kaplanija z lastnim duhovnikom v okviru župnije Šempeter.

Veliki oltar je posvečen Srcu Jezusovemu. Ta marmorni oltar tabernakeljskega tipa je bil - tako kot ostala oprema iz časa gradnje - oblikovan v neoromanskem slogu. Na apsidalni steni je postavljen triptih Srce Jezusovo, ki ga je late 1956 naslikal Tone Kralj (1900–1975). Tudi sicer je v cerkvi več umetnikovih slik, ki so bile naslikane med 1954 in 1961 (vse so olje na lesonit). Kralj je tudi avtor stenskih poslikav na lokih arkad, ki ločujejo glavno od stranskih ladij. Te poslikave so nastale med 1954 in 1957.

Ob zaključnih stranicah stranskih ladij sta postavljena stranska oltarja, sestavljena iz marmorne menze in stenske niše. V niši levega stranskega oltarja je kip Lurške Matere Božje, tirolsko delo. V niši desnega stranskega oltarja pa je kip sv. Jožefa, delo tirolskega kiparja Goffreda Moroderja iz 1930.

---

Tipični vodnjaki - »p'či«

Tudi na območju Vrtojbe so krajani črpali pitno vodo iz vodnjakov - "p'či", ki danes predstavljajo svojevrstno kulturno zanimivost. Po ustnem izročilu naj bi jih bilo nekoč v Vrtojbi kar 67. Veliko jih je ohranjenih. Nekateri med njimi so prav takšni kot nekoč, drugi so obnovljeni, za večino pa velja, da voda v njih žal ni več pitna. Njihovo vlogo je zato zamenjal vodovod.

Danes so vodnjaki posebne vrste spomeniki in pričevalci umetnostne obrti svojega časa, nekoč pa so pomenili vir življenja – vodo. Kot ostanek načina življenja, ki ga skoraj ne poznamo več, so vodnjaki pomemben del naše kulturne dediščine.

Renato Podbersič: Vodnik po vrtojbenskih vodnjakih (.pdf 3.9MB)
 

---

 

Vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne

 

Skrito med vinogradi mirno počiva avstrijsko pokopališče iz 1. svetovne vojne. Pokopališče je posejano z več kot 100 križi in obdano z zelenim zavetjem. Krasita ga dva mogočna hrasta, katerih senca je dobrodošla za krajši postanek.

 

 

 

 

---

 

V nekdanjem vojaškem stražarskem stolpu, ki ga je v Vrtojbi tik ob nekdanji italijansko-jugoslovanski državni meji leta 1948 postavila jugoslovanska vojska in ga uporabljala za nadzor meje vse do leta 1991, se nahaja najmanjši muzej v Sloveniji. Osem metrov visok stolp, s katerega so v povojnih letih vojaki Jugoslovanske vojske strogo nadzirali mejo z Italijo je ena od številnih nemih prič povojne zgodovine.

V majhnem spominskem muzeju je na ogled razstava o življenju ob novi državni meji, ki je  leta  1947 razdelila do takrat enotno kulturno, socialno, gospodarsko in politično ozemlje Goriška na dva dela. Del je pripadel Italiji, del Jugoslaviji (sedaj pripada Sloveniji). Zaradi politične konfrontacije med socializmom in kapitalizmom, blokovske delitve sveta ter hladne vojne je bila državna meja strogo nadzorovana. Razstava govori kulturnem šoku, ki so ga doživeli ljudje, ko je na Goriškem nova državna meja čez noč presekala življenje ljudi, ločila družine in razdvojila prijatelje.

Muzejska zbirka je vključena v projekt Muzej na meji, ki poleg stolpa v Vrtojbi vključuje še tri druge manjše muzejske zbirke ob slovensko-italijanski državni meji: Muzejska zbirka Kolodvor v stavbi železniške postaje v Novi Gorici, Muzejska zbirka Miren v stavbi na pokopališču v Mirnu in Muzejska zbirka Pristava v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi.