Šempetrska plemiška rodbina Coronini von Cromberg

Coroniniji so plemiška rodbina, ki izhaja iz kraja Berbenno pri Bergamu v Lombardiji. Najverjetneje so langobardskega izvora. V listinah Kapiteljskega arhiva v Bergamu se prvi omenja neki Johannes de Locadello. Kasneje sredi 15. stoletja, je javni notar v Bergamu, Alexius de Locatellis, sicer tudi sodnik in kraljevski poslanec, prevzel naslov »Corona«. Odtod ime rodbine Coronini. Konec 15. stoletja so se naselili v Furlaniji in na Goriškem. »Johannes Coroninus filius ser. Alexii Coronae de Locatellis« je imel tri sinove: Ciprijana (1540–1610), Orfeja (+1593–94) in Marsilija (+1594), ki so začetnki treh družinskih vej.

Sredi 16. stoletja se je tako rodbina razdelila na: Coronini-Cronberg (kromberška, ki se je pozneje razdelila na kojščansko in kromberško (ter cerovsko)), Coronini-Rubije-Tolmin (tolminska, izumrla 1959) in Coronini-Oelberg-Šempeter (šempetrska). Polagoma je njihova zemljiška posest naraščala, ne le na Goriškem in Furlaniji pač pa tudi v drugih slovenskih in sosednjih deželah.¹ Grofje Coronini so predstavljali tipične predstavnike goriškega deželnega plemstva, neomajno vdanega habsburškemu cesarju in katoliški veri. Ljudje na Goriškem so jih spoštovali in cenili.

Začetnik šempetrske veje rodbine Coronini je bil Aleksij (umrl 1679), ki je bil leta 1627 sprejet med goriško plemstvo, leta 1656 pa ga je cesar Ferdinand III. prištel med nemške barone z nazivom »von Oelberg« (di Monte Oliveto). Coroninijev dvorec v Šempetru je dal kot sedež Coroninijevega dela šempetrske zemljiške posesti zgraditi Aleksijev mlajši sin Janez Krstnik (Johann Baptist Coronini von Cronberg, 1627–1689), ki je med drugim postal notranjeavstrijski vladni svetnik, leta 1687 pa je bil z drugimi člani rodovine Coronini povzdignjenv stan državnih grofov Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Takrat je mlajša šempetrska veja rodovine dobila pravico, da sme skupaj s staro kromberško vejo ob priimku uporabljati pridevek von Cronberg s pridevkom baron von Oelberg (de Monte Olivarum).²

Obsežne posesti so šempetski Coroniniji pridobili sredi 18. stoletja ob ženitvi Janeza Krstnika II. (Johann Baptist Bonifacius Coronini von Cronberg, 1690-1750) z Magdaleno II. pl. Simonetti.

Kasneje so člani šempetrske veje Coroninijiev opravljali pomembne, tako državne kot deželne funkcije, na Goriškem. Slava in ugled rodbine pa sta dosegla vrhunec z Janezom Krstnikom IV (Johann Baptist Alexius Coronini von Cronberg, 1794–1880), ki je postal nosilec številnih častnih naslovov ter odlikovanj. Opravljal je pomembne vojaške in upravne funkcije v Habsburški monarhiji in bil od 1836 do 1848 vzgojitelj prestolonaslednika in poznejšega cesarja Franca Jožefa.

Leta 1848 je kot generalmajor branil Tirolsko, leta 1854 je kot vrhovni poveljnik avstrijskih vojaških enot ob turški meji zasedel Romunijo. Bil je imenovan za civilnega in vojaškega guvernerja Banata in Vojvodine (1851–1859) ter potem za hrvaškega bana (1859–1860). Dosegel je čin topniškega generala. Leta 1860 je opravljal službo poveljujočega generala na območju Gornje in Dolnje Avstrije, Štajerske in Ogrske. Po koncu vojaške kariere 1865 se je naselil v Šempetru na goriškem podeželju in se posvetil vodenju družinskega posestva, ki jih je uspešno vodil do smrti 1880.

Na šempetrskem pokopališču je dal grof leta 1856 sezidati kapelico, ki jo je tedanji šempetrski dekan in grofov prijatelj Frančišek Ksaverij Mercina posvetil sv. Janezu Krstniku, grofovemu zavetniku. V kapelici je bila družinska grobnica Coroninijevih. Prva leta po dograditvi so imeli v njej občasno mašo, obvezno na god sv. Janeza Krstnika (24. junij). Kapelica je bila v bojih med 1. svetovno vojno porušena, toda grobnica pod njo je ostala dokaj nepoškodovana.

Njegov sin Franc Coronini (Franz Carl Alexius Coronini von Cronberg, 1833–1901) je na Dunaju študiral filozofijo in pravo, bil nekaj let v vojaški službi, se udeležil avstrijsko-pruske vojne v kateri je bil hudo ranjen (1866), od 1867 pa je stalno živel v Šempetru pri Grici. Kot zastopnik mesta Gorice je prišel 1870 v deželni zbor, ki ga je 1871 izvolil v dunajski parlament, kjer je zastopal goriško volilno okrožje, se pridružil zmernemu krilu nemške ustavne stranke, nato naprednemu klubu, ki ga je izvolil za predsednika, prevzel 1878 predsedništvo avstrijske delegacije v parlamentu in postal 1879 predsednik dunajskega parlamenta.

Za člana gospodarske zbornice je bil imenovan 1897. Kot veleavstrijec je zagovarjal okupacijo Bosne in Hercegovine in stremel po pridobitvi novih pokrajin na južnih mejah monarhije. Zagovarjal je parlamentarizem, in ga skušal ščititi pred pritiski od zgoraj. S Slovenci je prišel v stik kot dolgoletni župan v Šempetru, predsednik Kmetijske družbe v Gorici (1870-1901) in goriški deželni glavar (1870–1877, 1883–1899). Kot deželni glavar je nastopal objektivno, se vzdrževal glasovanja in prepustil strankam, da se same sporazumejo, ni pa mogel preprečiti naraščanja nacionalnega boja, ki je kulminiral po letu 1895 zato je januarja 1899 odstopil. Po njegovem odstopu je goriška dežela za dolga leta izgubila objektivnega glavarja.

Coronini je kot državni in deželni poslanec uporabljal svoja znanstva z najvišjimi krogi v monarhiji (v mladih letih je bil tovariš poznejšega cesarja Franca Jožefa) v korist italijanskim volivcem, upošteval pa je tudi koristi slovenske pokrajine. Zavzemal se je za številne predloge slovenskih poslancev, npr. za zgraditev predelske in vipavske železnice (Železniška proga Prvačina - Ajdovščina), kot predsednik odbora za pogozditev Krasa in predsednik Kmetijske družbe je pospeševal pogozdovanje kraških površin in razvoj kmetijstva in si zaslužil priznanje dobrosrčnosti (z dohodki deželnega glavarja je ustanovil sklad za obnemogle delavce), kavalirstva in objektivnosti.

Konec šempetrske veje

1. svetovna vojna je zaznamovala tudi Coroninije in njihovo lastnino. Šempetrski dvorec s parkom za cerkvijo je bil precej uničen zaradi soške fronte. Družina ga je po vojni v letih od 1927 do 1930 obnovila po načrtih arhitekta Maxa Fabianija, vendar se je ob tem tako zadolžila, da so dvorec morali leta 1930 prodati. Kupec pa je bila italijanska vojska, ki je v graščini uredila sedež zavoda za otroke padlih italijanskih letalcev (Istituto Maddalena). Rodbina Coronini se je zato preselila na staro družinsko posest v Furlanijo. Tam so živeli do leta 1934, ko so se ponovno vrnili v Šempeter, v vilo Tusculanum na Mafejšču. Na Mafajšču so živeli do septembra 1947 oz. do razmejitve med Jugoslavijo in Italijo, ko so se odselili v Italijo. Grofica Terezija Coronini je skupaj z otrokoma Ivanom in Julijano najprej živela v Meranu na Tirolskem, nato v Krminu, leta 1956 pa so v Gorici kupili vilo s parkom, kjer še danes živi grofica Julijana.

Zadnji moški potomec šempetrske veje je bil grof Ivan Coronini (Giovanni Coronini-Cronberg, 20. 7. 1936–15. 9. 2013), po poklicu geofizik. Leta 1989 je v Londonu ustanovil podjetje Countgeophysics, ki se ukvarja z raziskovanjem zemeljskega površja v povezavi s črpanjem nafte. Leta 1977 se je poročil z bavarsko grofico Angeliko von Schuckmann, rojeno leta 1941 v Berlinu. Imata dve hčerki, obe rojeni v Londonu: Sofia, rojena 1978, in Aleksandra Marija (Alexia Maria), rojena 1979.

2 Sapač, Igor. Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Knjiga 3, Območje Nove Gorice in Gorice, Ljubljana, 2010, str. 122–140.

3 Enciklopedija Slovenije. (1988). Knjiga 2. Ljubljana: Mladinska knjiga