Občina Šempeter-Vrtojba, Goriški muzej in Društvo žena in deklet Šempeter so v Coroninijevem dvorcu na ogled postavili stalno razstavo o šempetrski rodbini Coronini von Cronberg. Njen dom je bil namreč vse od svoje izgradnje v 17. stol. do prodaje v tridesetih letih 20. stol. šempetrski dvorec, ki je danes sedež Občine. Osrednji del dvorca so med letoma 2005, ko ga je kupila Občina, in 2009 obnovili ter veži, reprezentančnemu stopnišču in slavnostni dvorani poskusili vrniti podobo iz časa okoli leta 1930. V njem so urejeni prostori občinske uprave in občinskega sveta, prvem nadstropju pa je prostor namenjen tudi za stalno razstavo o šempetrski rodbini Coronini von Cronberg.

Razstavo je pripravila Katarina Brešan v sodelovanju s sodelavci Goriškega muzeja in Društva žena in deklet Šempeter, gradivo, ki ga je izbrala in predstavila, pa je iz zbirk Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, Državnega arhiva Gorica (Archivio di Stato di Gorizia, Italija), Pokrajinskega arhiva Gorica (Archivio Storico Provinicale di Gorizia, Italija), Pokrajinskega muzeja Gorica (Musei Provinciali di Gorizia, Italija), nekaj eksponatov pa je last Društva žena in deklet Šempeter.

Razstava opisuje zgodovino rodbine Coronini s posebnim poudarkom na dveh najbolj znanih osebnostih, cesarskem vzgojitelju Janezu Krstniku Coroniniju (1794–1880) in njegovem sinu, šempetrskem županu Francu Karlu (1833–1901).

Opisana je tudi zgodovina šempetrskega dvorca in nekaterih drugih vil, ki so jih imeli v lasti. Poudarek pa je še na zemljiških posestih rodbine v Šempetru ter okoliških naseljih. V vitrinah so razstavljeni nekateri predmeti in oblačila, ki so jih zbrale članice Društva žena in deklet Šempeter ter repliki oblek župana Franca Coroninija in njegove žene Selme Cristalnigg. Poleg tega so na ogled še fotografije družinskih članov in dvorca, reprodukcije zemljevidov z zemljišči, faksimili dokumentov o vodenju posestva, dokumenti ter načrti za obnovo po 1. svetovni vojni.

Rodbina Coronini se je pred koncem 15. ali v začetku 16. stol. preselila v Gorico iz okolice Bergama. Šempetrsko vejo naj bi začel Aleksej Coronini (1580–1679), ki je bil leta 1656 povišan v barona von Oelberg. Grofovski naziv von Cronberg je rodbina dobila leta 1687. Do 1. svetovne vojne so imeli v lasti obširno posestvo. Leta 1930 so dvorec prodali italijanskemu vojnemu letalstvu in se preselili v bližnji dvorec Mafejšče, od koder so se leta 1947 preselili v Gorico, v novejšo vilo, ki je še danes last družine.

Razstavo so pripravili veterani iz OZVVS Sekcija Šempeter-Vrtojba, ki si z Društvom soška fronta delijo prostore zaklonišča. Predstavljen je razvoj teritorialne obrambe in osamosvojitveno vojno na goriškem območju, s poudarkom na območju občine Šempeter-Vrtojba.

Zanimiva manjša muzejska zbirka na ogled postavlja vojaške predmete, najdene na območju soške fronte, predvsem pa iz Šempetra in okolice. Predstavljena je lepa zbirka avstro-ogrskih in italijanskih granat, veliko je tudi slikovnega gradiva. Razstavljeno gradivo pripoveduje o življenju v Šempetru in okolici med prvo svetovno vojno.

Maja 1915, potem ko je Italija napovedala vojno Avstriji, je namreč Šempeter postal neposredno zaledje bližnje soške fronte. Prve granate so na kraj in bližnjo okolico začele padati julija leta 1916, v 6. soški ofenzivi pa se je znašel na sami bojni črti, zato so morali prebivalci v begunstvo. Italijani so zavzeli naselje, a dlje od železniške proge oziroma obronkov Sv. Marka niso prodrli. Ker se je Šempeter znašel v navzkrižnem ognju sovražnih artilerij, je bil do tal porušen, pokrajina pa opustošena.

V nekdanjem vojaškem stražarskem stolpu, ki ga je v Vrtojbi tik ob nekdanji italijansko-jugoslovanski državni meji leta 1948 postavila jugoslovanska vojska in ga uporabljala za nadzor meje vse do leta 1991, se nahaja najmanjši muzej v Sloveniji. Osem metrov visok stolp, s katerega so v povojnih letih vojaki Jugoslovanske vojske strogo nadzirali mejo z Italijo je ena od številnih nemih prič povojne zgodovine.

V majhnem spominskem muzeju je na ogled razstava o življenju ob novi državni meji, ki je  leta  1947 razdelila do takrat enotno kulturno, socialno, gospodarsko in politično ozemlje Goriška na dva dela. Del je pripadel Italiji, del Jugoslaviji (sedaj pripada Sloveniji). Zaradi politične konfrontacije med socializmom in kapitalizmom, blokovske delitve sveta ter hladne vojne je bila državna meja strogo nadzorovana. Razstava govori kulturnem šoku, ki so ga doživeli ljudje, ko je na Goriškem nova državna meja čez noč presekala življenje ljudi, ločila družine in razdvojila prijatelje.